Hiša je leta 1879 pogorela in od nje je Cankarju in njegovi družini ostalo le pokvarjena stenska ura.

V knjigi ˝Moje življenje˝ je rekel: "To je bil najlepši dan mojega življenja", saj še ni videl tako velikega plamena. Dobil je štruklje, ki mu jih je skuhala babica. Ni se zavedal kako hudo je, da jim je pogorela hiša.

Hišo so ponovno izgradili leta 1883 in jo obnovili leta 1948.

Hiša stoji še danes in je bila spremenjena v muzej v katerem si lahko ogledamo kako je zgledala hiša in kako so živeli.

Potem so sledile desetletne priprave in zbiranje sredstev. Denar zanj so pomagali zbrati slovenski izseljenci v Ameriki. Lokacija ob takratni Novi cesti danes Tržaški cesti je bila izbrana, ker so včasih tam stale slavne Mesarjeve klade iz njegovih črtic. 

Organizirali so natečaj katerega se je udeležilo 10 slovenskih kiparjev. Odbor je izbral kip z naslovom “Mislec”, ki ga je iz bakra naredil slovenski kipar Ivan Jurkovič.

Spomenik prikazuje sedečega Cankarja, ki gleda v neznano in razmišlja. Pod spomenikom na kamnitem delu je spominska plošča na kateri piše "CANKAR".

Zakaj je Cankar uprizorjen sede?

Cankar je nekoč v družbi dejal: “Ko bom jaz imel spomenik, hočem takega, da bom sedel, ne maram stati.”  

Gre za izjemno čustveno in intimno pripoved, ki na preprost, a močno doživet način prikazuje odnos med materjo in sinom ter tematizira izgubljeno priložnost, kesanje in brezpogojno ljubezen. Spominja se svojega obiska doma po dolgem času. Mati ga vesela pričaka, zanj skuha skodelico kave – posebno pozornost in znak ljubezni. A on se zaradi ponosa, utrujenosti in preproste malomarnosti ne ustavi, temveč jo zavrne in odide.

Kasneje, ko matere ni več, ga preganja spomin na tisto skodelico kave, ki je ni popil – postane simbol izgubljene priložnosti in bolečega kesanja. “Zakaj srce je pravičen sodnik ne pozna malenkosti.” 

Cankar je bil zelo povezan s svojo domovino, zlasti z domačo pokrajino, svojo mamo in vero. Pogosto je v svojih delih opisoval kraje iz mladosti. Cerkev svete Trojice je zanj pomenila simbol miru, varnosti in lepote. Tako jo opiše v enem svojih črticah:

"Bela kakor nevesta se sveti na holmu sveta Trojica, razgleduje se po sončni ravni, po tihem, sanjajočem močvirju, do Žalostne gore in do Krima."

V tem opisu čutimo, kako globoko je Cankar doživljal naravo in svojo domovino. Cerkev na hribu je zanj nekaj svetega in čistega. S tem je povezal Sveto Trojico, vero in ljubezen do doma v eno celoto.

Tako lahko rečemo, da Cankar ni samo pisal o veri, ampak jo je občutil skozi ljudi, naravo in kraj, kjer je odraščal.

Učni načrt niso bile črke in številke, temveč pripovedi furmanov, beračev in splavarjev, ki so se na poti v mesto za hip ustavili pod obokom in razgrnili svoje zgodbe o svetu, delu in stiski. Tam so se otroci učili o življenju in krepili duh ljudske govorice. Učili so se svobodo brez učiteljeve palice.

Cankar se je tega spominjal s toplino in hvaležnostjo, kar je povzel v znanem citatu: “11. šola, Bog s teboj! Milo se mi stori, kadar se mi spomni nate, zibelj življenja in poznanja.” 

Čeprav brez klopi in tabel, je bila 11. šola zibelka njegovega opazovanja ljudi, posluha za socialno krivico in ljubezni do slovenščine. Bila je temelj, na katerem je pozneje zgradil svoje življenje in kasneje napisal tudi številna mojstrska dela. 

Šola je bila dvorazrednica. Razdeljena je bila na prvi oddelek (1.–2. razred) in drugi oddelek (3.–4. razred). Ivan jo je obiskoval tri leta, nato pa se je skupaj z družino odselil v Ljubljano. 

V svoji črtici šolo opiše tako:  

"Dali so me v šolo, v ono pusto, srepogledo, od vseh strani zdelano, kjer ni ne sončnega, belega proda, ne razbitih loncev, ne luknjastih ponev, ne pipcev brez ročnika in kapeljnov še celo ne. Same trde, človeku nerazumljive besede so tam in velike črke, na črno tablo napisane." 

Iz tiste šole je prišel tudi zelo znan citat: “Jedna jedelj-pomaranča in jedna jedelj-pomaranča sta dve jedelj-pomaranči.”  

šola ima danes, tako imenovano spominsko sobo. Danes lahko najdemo repliko stare klopi, fotografije šolarjev iz 1880‑ih in nekaj Cankarjevih šolskih spričeval, ki so zelo dragocen vpogled v začetek poti pisatelja, ki je kasneje zapisal: "Tam, med vonjem po sveži smoli in žagovini, sem prvič res začutil moč pisane besede."