Podobje je slikovito tudi v Valentinovih opisih grozot, ki jih je videl pri partizanih. Avtor uporablja močne vizualne kontraste kot so rdeča kri na belem snegu in temne sence trupel v mesečini, s katerimi da poudari brutalnost vojne.

Poudari krutost obeh strani v vojni s prikazom akcij obeh strani. V Valentinovi prvi akciji na žagi, opiše odnos partizanskih vojakov do civilistov, ki je prav tako krut.

„pismo, ki ga je bila napisala fantu v Ljubljano: večer je, večer, zdaj bo noč, tesneje skleni rok obroč... in glej me, še me glej in čuti, kako sem tvoja v tej minuti.”

Valentin se kasneje primerja s staro izkušeno živaljo, s popolnoma živaljskimi instinkti, kjer le beži, strelja z krvavimi kremplji in zobmi. Vojno vidi kot žrelo (živali), ki hlasta po njem z ostrimi zobmi.

O Drau, o Drau, o deutsche Drau, o endlich unsern Sieg du schau.

Slovenski smo fantje, ob Drav'ci doma, slovensk'ga duha, srca.

Dober primer takšnega lika v Partizanskem štabu je Borben, ki je karakteriziran kot vzkipljiv in zagret za boj, kar se kaže z njegovimi dejanji in skrajnih ukazov, ki jih pogosto odreja. Skrajen primer njegovega agresivnega temperamenta je lepo razviden iz naslednjega citata:

"-Se spomniš Voranca? je vprašal Vasja. Gospodarja pod Uršljo.

-Tistega, ki je pozdravljal z Bog daj?

-Tistega.

/.../

-Borben ga je dal ustreliti." (str. 251)

Iz citata je razvidno, da je Borben dal Voranca vstreliti zgolj zato, ker slovenskih vojakov ni pozdravljal na način, ki je bolj patriotski, oziroma na način, ki je bil Borbenu ljubši (Smrt fašizmu - Svoboda narodu). Borben si ubijanje "izdajalcev" upravičuje kot čiščenje vojske in naroda, saj po njegovem mnenju v Sloveniji, ki bo ostala po vojni, ni prostora za takšne ljudi.

Na strani nemcev se v podobne skrajnosti spušča Ludek, ki pove, da je poročen z domovino in svoja dejanja doživlja kot vrtenje kolesca v nemškem vojnem mehanizmu:

"Kdor je zunaj, kdor nikoli ni bil del tega organizma, ki smo ga spremenili v dobro delujoč stroj, morda misli: posameznik je samo kolesce v mehanizmu. Že že, toda to je kolesce v mehanizmu zgodovine." (str. 120)

Čuti se torej povsem neodgovornega za svoja dejanja, saj jih zgodovina, ki jo takšna dejanja pišejo, pomembnejša od izgubljenih življenj. Njegova odtujenost in brezčutnost sta dobro razvidni iz naslednjega citata:

"Nikoli več ne bodo slovanske horde hodile skozi to mesto. To so preroške besede pesnika. Stisnilo ga je pir sucu, ko je pomislil, da so preroške besede tudi besede iz tiste pesmi Lieber raucgeschwarzte Trummer, rajši črno pogojišče, kajti če bo šlo tako naprej, če bodo zmetali še več bomb na ubogo mesto, bodo tukaj res ostali samo črni tramovi. A naj bo, če soda tako hoče, naj bo." (str. 116)

Ludek bi torej uničenje svojega mesta izbral pred propadom nemške vizije.

Razčlovečenje pogosto služi kot sredstvo za racionalizacijo nasilja - izvajalec nasilja svojo moralo utiša tako, da žrtvi odvzame dostojanstvo. To je na primer razvidno iz Valentinovega toka misli, ko je prisiljen ubiti nacističnega oficirja. V mislih ga označi z besednima zvezama "človek, ki ni človek" in "švabska svinja" (str. 196, 197), torej gre za razčlovečenje, da bi upravičil nečloveško dejanje. V primeru izraza "človek, ki ni človek" gre za oksimoron, ki kaže da so takšne vrste racionalizacije nesmiselne oz. neutemeljene, vendar se v takšnih situacijah človek odmakne od racionalnega razmišljanja.

(nedokončano)

Ustvarja neprijetno vzdušje, ki bralcu da vedeti o groznem mučenju, ki ga doživljajo ujetniki. V avtorjevih besedah: “/…/ razdruzgali bodo naše meso po pohorskih granitnih tleh, raztrgali naše žile, polomili lobanje, prestrelili jetra, pljuča.” (Str. 260)

Takšni citati so neprijetni za branje, vendar avtor z njimi bralca šokira in sooči z grozljivo realnostjo tistega časa.

Po drugi strani pa so med- in povojna razmerja prikazana kot površinska in neuspešna. Valentin in Jadranka/Katjuša se "zaljubita" med vojno,

Johan, kot ultimativno utelešenje mučenja, nasilja ne

Nasilje je upravičeno, samo kadar ga izvajajo 'naši'. Sami načini mučenja in izvajanja nasilja pa se med nasprotujočima se stranema - gestapovci in partizani - ne razlikuje.