To je NAVADNI REGRAT (latinsko Taraxacum officinale), ki spada v družino nebinovk. Ima močno koreniko in pritlične, podolgovate in močno nazobčane liste. Iz sredine teh zraste eno ali več pokončnih votlih stebel, ki imajo v sebi bel mleček. Steblo nosi cvetni košek iz izključno rumenih jezičastih cvetov. Ko regrat odcveti, se iz vsakega oplojenega cveta, razvije »lučka«, v kateri so semena. Le-te veter z lahkoto raznaša naokrog, zato ga najdemo prav vsepovsod.

Uporabna je cela rastlina, v prehrani liste običajno uporabimo za solate, iz cvetov pa izdelujemo slasten cvetlični med. Regrat ima tudi zdravilne učinke. Kot majhna deklica pa sem si iz njegovih stebelc izdelovala prve zapestnice.

Dišeča vijolica zraste od 5 do 15 cm v višino. Iz korenike, ki se razteza nad tlemi, poganjajo dolge podzemne živice, ki se mestoma ukoreninjajo. Rastlina ima gladka stebelca, ki poganjajo v majhnih grmičkih. Listi so dolgi od 2 do 4 cm in srčaste oblike, z rastlino pa so povezani na dolgih, gladkih pecljih. Rob listov je žagasto nazobčan. Listi, ki poženejo kasneje iz živic, so večji in ledvičaste oblike. 

Dišeča vijolica cveti dvakrat na leto. Njeni prvi cvetovi so vijolične barve in imajo močan vonj, a niso plodni. Drugi cvetovi so majhni in imajo skoraj povsem brezbarvne venčne liste. Ti cvetovi so plodni. Prvič rastlina cveti spomladi, od marca do maja, drugič pa v avgustu. 

Domovina dišeče vijolice so gozdni obronki in travniki Evrope in Azije, od koder so rastlino kasneje zanesli tudi v Severno Ameriko in v Avstralijo.

Cvetovi se uporabljajo pri izdelavi parfumov, zdravilna pa je korenina rastline, ki vsebuje saponine in alkaloide. Ti pomagajo pri izkašljevanju in se uporabljajo za zdravljenje suhega kašlja. Nabiranje korenine poteka septembra in oktobra, uporablja pa se njen prevretek.
Zaradi svoje omamnosti, je skozi zgodovino povezana z bogovi, kralji in cesarji.
Kadar nekomu podarimo šopek vijolic, je to znamenje naklonjenosti in pozornosti.

 

Je trajnica s koreniko in zraste od 20 do 40 cm v višino. Ima sedeče cvetove, ki so dolgi od 12 do 15 mm in so brez podpornih listov. Venčni listi so vijolično-rdeče barve. Čašna cev in zobci so poraščeni z drobnimi dlačicami, združeni pa so v gosta kroglasta socvetja. Listi so jajčasto podolgovati, rastejo pa iz enega središča po trije naenkrat. Posamezen listič je dolg od 15 do 30 mm. Cvetove oprašujejo čmrlji, semena pa raznašajo mravlje in rastlinojedi sesalci.
 

Črna detelja je zelo razširjena krmna rastlina, ki jo kmetje sejejo po njivskih strniščih, da obogatijo zemljo z dušikom. Najdemo jo po suhih travnikih, pašnikih, poljih in na obrobju gozdov po vsej Evropi.

 

Črna detelja diši prijetno, sladkasto in medu podobno, celo malo kiselkasto. Enak je okus. Je eno najstarejših zdravilnih zelišč in so jo uporabljali že v antiki.  Preprečuje zaprtje, pospešuje izločanje žolča in urina. Uporabljajo jo za uravnavanje  holesterola, lajšanje kašlja, astme, bronhitisa, pri težavah s prebavo, črvičenju v trebuhu ter za lajšanje simptomov menopavze in vročinskih oblivov. Pripravki in obloge črne detelje pa blažijo glivična in kožna obolenja, luskavico in različne ekceme.  

Marjetico naj bi poznali že pred 4000 leti. Angleško ime je dobila po frazi “day’s eye” (prevod = oko dneva), “daisy”, po tem kako z dnevom in nočjo odpira in zapira svoje cvetove.

Že od nekdaj jo uporabljajo za lajžanje kožnih bolezni, vnetjih dihal in sluznic ter težavah z jetri in ledvicami.

Vrtne jagode so zelo priljubljene in jih najdemo skoraj na vsakem sadnem in zelenjavnem vrtu. Marsikdo jagode posadi tudi v balkonska korita in obešanke. Uvrščamo jih med sadne rastline in ne med vrtnine. Jagode so kritosemenke dvokaličnice.
Plodove večkrat rodnih jagod uživamo od konca maja dalje in tekom celega poletja do pozne jeseni. V hudi vročini se cvetenje navadno ustavi. Poleg plodov so užitni tudi mladi listi.
Jagode delimo na enkrat in večkrat rodne. Pridelujemo lahko tudi gozdne in viseče jagode. Večina jagod ima bele cvetove, nekatere sorte jagod pa imajo zanimive vijolično-rdeče cvetove, ki prav tako obrodijo.
Jagoda je moja najljubša rastlina, ker rada uživam njene plodove. Poleg tega pa ima tudi zanimive cvetove, ki jih lahko trenutno občudujem tudi na našem balkonu.

Izbral sem jo, saj lepo diši in je tudi lep okras za na vrt, čeprav je njeno domače okolje predvsem neokrnjena narava. 
 

Pri nas uspevata dve podvrsti: divja oljka  in gojena oljka . Divja oljka raste v Istri, navadno oljko pa predvsem gojijo, čeprav raste tudi v divjini. Divja oljka je manjša in ima manjše plodove.

 Češnjo prvo leto občasno po potrebi zalivamo.

Listi ginka vsebujejo dve pomembni skupini kemikalij: flavonoide in terpenoide. Zaradi teh antioksidativnih snovi ginko uporabljajo v tradicionalni medicini za zdravljenje krvnih bolezni in izboljšanje spomina in umske sposobnosti.

V 15. stoletju je veljalo, da tistega, ki nosi s seboj spominčice, ljubljena oseba ne bo nikoli pozabila. Šopek spominčic so takrat dame pogosto nosile kot znak zvestobe in trajne ljubezni. 

Orhideja (lat. Orchideaceae) je ena izmed mojih najljubših rastlin, zato vam jo bom tudi predstavila. 

Orhidejine korenine izgledajo kot gomolj. V resnici gre za zračne korenine, saj orhideje rastejo v vodi in kot vsake druge rastline tudi one potrebujejo kisik. Listi orhidej so dolgi, podolgovati in imajo »voskasto« oblogo, ki rastlino ščiti pred izhlapevanjem. Cvetovi – najrazličnejših barv, so dvojno simetrični, imajo 3 šape in 3 cvetne liste. Spodnji cvetni list (šapa) je preoblikovan in mu rečemo ustnica ali labelum. 

Orhideje mnogi štejejo za kraljico cvetov. 

Na koncu naj kot posebnost omenim, da poznamo tudi posebno vrsto orhidej, to je Vanilija. Njeni plodovi so vanilijevi stroki – začimba, ki jo vsi poznamo.  

Zlatica(znanstveno ime Ranunculus) je velik rod rastlin iz družine zlatičevk.Predstavnice so večinoma zelnate trajnice,ki jih prepoznamo po bleščeče belih ali rumenih cvetovih.Izjemoma imajo lahko oranžne oz.rdeče cvetove ali pa večni listi povsem manjkajo.Do zastrupitve lahko pride,kadar je zlatic veliko in zmanjkadruge paše.Zlatice vačinoma cvetijo aprila ali maja.

Spominčice že na prvi pogled prepoznamo po značilnih modrih cvetovih, kar mi je pri njih najbolj všeč, sestavljeni so iz petih zraslih venčnih cvetni listov. Od drugih spominčic gozdno spominčico ločimo po tem, da je visoka do 40 cm in raste v nižjih predelih (v gorah raste podobna, a precej nižja planinska spominčica).Cvetovi imajo v premeru do 8 mm, čaša je štrleče dlakava. Rastlina ima odebeljeno koreniko (trajnica).Venčna cev je le malo daljša od čaše.

Nebinovke so običajno zelnate rastline, so enoletnice, dvoletnice ali zelnate trajnice, polgrmi in grmi.

Od ostalih družin jih je dokaj lahko razlikovati, predvsem zaradi njihovih svojstvenih socvetij.

Tipični cvet nebinovk, ki prikazuje posamezne cvetove v socvetju.

Verjetno je najbolj očitna značilnost nebinovk njihovo glavičasto socvetje, ki se tehnično imenuje calathid ali calathidium, običajno pa ga imenujemo kar cvetna glavica ali košek ali tudi drugače capitulum. Košek je sestavljen iz številnih posameznih cvetov brez peclja, imenovanih tudi cvetki, ki si delijo skupno cvetišče. Velika variabilnost te družine se kaže prav v zgradbi socvetij. Cvetki so v posameznih koških urejeni na grozdast način, pri čemer se zunanji cvetki odprejo prvi. Sami koški so na rastlini urejeni v pakobulasta socvetja, ki so zelo raznolika po velikosti, obliki zgradbi, številu koškov in razmestitvi po rastlini.

Košek obdaja skupen ovojek iz številnih ovojkovih listov, ki je lahko podoben venčnim listom nepravega cveta. Običajno so zeleni, lahko pa so tudi obarvani (npr.smilj, Helichrysum) ali pa imajo žilnato strukturo. Ovojkovi listi so običajno razporejeni v eni ali več vrst, ki se prekrivajo kot strešna opeka.

Košek nebinovk je razvil kar nekaj značilnosti, ki na zunaj dajejo socvetju videz velikega samostojnega cveta. Takšna socvetja so med rastlinami široko razširjena in jih imenujemo tudi nepravi cvet (pseudanthium). Socvetje predstavlja eno opraševalno enoto.

Moja najljubša rastlina nas razveseljuje spomladi med prvimi znanilci pomladi s svojim omamno dišečim vonjem. Vijolic je veliko vrst, vendar se za zdravilne namene uporablja dišeča vijolica, ki je dobro znana kot učinkovito domače zdravilo, saj so ga uporabljale že naše stare mame predvsem za zdravljenje kašlja in prehlada.
Domovina dišeče vijolice so gozdni obronki in travniki Evrope in Azije, od koder so rastlino kasneje zanesli tudi v Severno Ameriko in v Avstralijo.

Cvetovi se uporabljajo pri izdelavi parfumov, zdravilna pa je korenina rastline. Ti pomagajo pri izkašljevanju in se uporabljajo za zdravljenje suhega kašlja. Nabiranje korenine poteka septembra in oktobra, uporablja pa se njen prevretek.

Dišeča vijolica zraste od 5 do 15 cm v višino. Iz korenike, ki se razteza nad tlemi, poganjajo dolge podzemne živice, ki se mestoma ukoreninjajo. Rastlina ima gladka stebelca, ki poganjajo v majhnih grmičkih. Listi so dolgi od 2 do 4 cm in srčaste oblike, z rastlino pa so povezani na dolgih, gladkih pecljih. Rob listov je žagasto nazobčan. Listi, ki poženejo kasneje iz živic, so večji in ledvičaste oblike.

Dišeča vijolica cveti dvakrat na leto. Njeni prvi cvetovi so vijolične barve in imajo močan vonj, a niso plodni. Drugi cvetovi so majhni in imajo skoraj povsem brezbarvne venčne liste. Ti cvetovi so plodni. Prvič rastlina cveti spomladi, od marca do maja, drugič pa v avgustu.

Barva cvetov:  modra

Čas cvetenja: april, maj, junij, julij, avgust

Je zelnata trajnica,ki raste na slovenskih travnikih vse do 1600 nadmorske višine.Ima steblo  liste in cvet.Zraste 30 do 80 cm. v višino.Oprašujejo jo čmrlji. Raste na  dobro odcednih peščenih ali ilovnatih tleh na sončnem mestu.Prenaša zelo nizke zimske temperature. Prenaša sušna obdobja. Razmnožujemo spomladi s semeni. Nezahtevna za gojenje.
Uporablja se kot začimba za pivo ali vino. Uporabljamo jo za zobne kreme.Cvetovi travniške kadulje imajo poseben sistem prenosa cvetnega prahu na čmrlje. Je zelo lepa in zanimiva travniška rastlina in mi je zelo všeč.

Kraljestvo: rastline

Deblo: kritosemenke

Razred: dvokaličnice, košarnice

Družina: srhkolistovke

Rod: Myosotis

Spominčice, ki spomladi cvetijo na hribčku našega vrta, so mi pred leti prirastle k srcu, zato sem se odločila, da jih danes opišem, kot mojo najljubšo rastlino. 

V rod spominčic spadajo take enoletne vrste kot tudi trajnice, kot so tudi naše, ki nas razveselijo vsako pomlad. Večina vrst ima modre ali belkaste cvetove s po petimi venčnimi listi in rumenimi središči, med njimi pa se najdejo tudi rožnati cvetovi oziroma bledo vijolični, ki so moje najljubše barve. Spominčica ima plazečo koreniko, zato jih je na našem hribu vsako leto več. Listi so podolgasti ali suličasti. Cvetovi so dolgi do 8mm, široki pa največ 4mm. Steblo je lahko razraslo ali enostavno, do 40 cm visoko. Raste na vlažnih, polsenčnih in ne izpostavljenih rastiščih, v bogati humozni prsti.  Spominčic je več vrst. Najbolj poznana in razširjena vrsta je gozdna ali prava spominčica (Myosotis sylvatica), ki raste v podrasti vlažnih gozdov, na gozdnih travnikih, v sadovnjakih in na vrtnih gredah. Naše spominčice so z grede moje babice, zato mislim, da spadajo prav v ta rod. Spominčice so lepe v vazi z drugim cvetjem, najrajši pa jih opazujem v naravi.

 

Močvirski tulipan, kot mu radi rečejo, velja za vrsto, ki ji je prerokovano izumrtje, in to kljub temu, da ga stiliziranega najdemo v grbih Brezovice, Iga, Trzina, Dobrovnika in Trnovske vasi. Logarica je visoka 15 do 40 centimetrov in ima cvetove s šestimi venčnimi listi v obliki zvona, obrnjene navzdol in obarvane v škrlatno-rdečem vzorcu šahovnice. Raste na zelo vlažnih rastiščih ali v močvirnih predelih od zahodne Evrope do Kavkaza. Cveti konec marca in v začetku aprila. V Sloveniji rastlino še najdemo na Ljubljanskem barju, v Krakovskem gozdu in v Prekmurju.Je zaščitena cvetlica z strupeno čebulico.

Na sprehodu skozi gozd Šumberk me je najbolj navdušila zdravilna rastlina z prelepimi vijoličnimi cvetovi. To je navadni gabez.Nekateri mu pravijo tudi: gabez, gabež, črni koren, izvinek, kostni celivec, opašica, pljušč, plušč, skornik, svaljnik, svenik.

Znanstveno ime - latinsko ime: Symphytum officinale
Znanstvena klasifikacija:
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Podrazred: Asteridae (asteride)
Družina. Boraginaceae (srhkolistovkr)
Rod: Sympytum (gabez)
Vrsta: S. officinale

Gabez je od 30 do 100 cm visoka rastlina s sočnim, razraslim steblom. Tudi listi so pokriti z dlačicami, cvetovi pa so ozko zvonasti, umazano beli do rožnati ali vijoličasti. Gabez ima zelo razvit koreninski sistem, ki iz prsti močno izčrpava vodo.Cvetenje se začne ob koncu aprila in traja do septembra.

Gabez raste v vseh predelih Slovenije, še zlasti v nižinah, in sicer po vlažnih travnikih, ob rekah, potokih in jarkih, ob poteh, pogosto pa tudi kot njivski plevel.

Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)

Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)

Kraljestvo: Plantae (rastline)

Nazobčani lopatičasti pritlični listi navadne marjetice (Bellis perennis) so široki do 15 mm. Oblikujejo zimzeleno listno rozeto, iz katere požene pokončno, gostodlakavo steblo. Neolistano stebelce nosi samo en košek. Ta je širok od 10 do 30 mm in ga tvorijo rumeni cevasti cvetovi obkroženi z belimi jezičastimi cvetovi. Spodaj košek obdaja še ena vrsta, okoli 5 mm dolgih, topih zelenih ovojkovih listov.

Navadna marjetica raste na zmerno bogatih, zmerno kislih, svežih tleh s srednjo količino humusa na prisojnih, zmerno toplih legah. V Sloveniji je splošno razširjena in pogosta vrsta.

Navadna marjetica je znana zdravilna rastlina, ki jo ljudje že dolgo uporabljajo za blaženje bolečin in krčev ter za lajšanje težav z neredno in bolečo menstruacijo, s pljuči, z ledvicami, jetri in prebavili.