(When Prey Attacks)
National geographic wild

„Plenilec postane lačen. Plenilec lovi plen. Plenilec ubije plen. Kajne? Narobe.“

 

Tako se začne dokumentarna oddaja, ki govori o načinu preživetja posameznih živali, opisuje glavne lastnosti plenilca in plena ter način pobega plenilcu. 

 

V vseh primerih lova se je plenilec odločil napasti mladiča. Plen mu je ušel zaradi gibčnosti, hitrosti ali pa ga je rešila njegova mama. Ko si je plenilec izbral žrtev in jo napadel, je v določenih primerih na pomoč priskočila čreda oz. krdelo in pregnala plenilca. 

Določeni plenilci so lovili v skupinah, večinoma pa so lovili sami.

Iz načina lovljenja in obrambe se vidi povezanost med živalmi. Tudi pri plenilcih velja povezanost, saj nekatere živali lovijo v skupinah in si kasneje ulovljen plen delijo.

 

Zanimivo je, da so si vsi predstavljeni plenilci za svoj plen izbrali mladiče . To me je še posebej presenetilo pri večjih živalih, za katere sem mislila, da zlahka ubijejo odraslo žival. Kot plenilci so bili predstavljeni leopard, lev, levinja, aligator, orka, morski pes..., pleni pa so bili kafrski bivol, svinja bradavičarka, ježevec, zebra, gazele...

 

Ob gledanju dokumentarnega filma sem se naučila, da plenilcem ne uspe vedno uloviti plena, ki si ga želijo in kako prebrisane in izmuzljive so lahko živali, ko gre za njihovo življenje. 

 

Odločila se je, da bo v prihodnje gradila mesta, v katerih bodo nebotičniki, stanovanja in poslovne stavbe sestavni deli gozda. Vsako stanovanje in poslovni prostor bosta imela na balkonu drevesa, v nebotičnikih pa bodo pridelovali hrano in imeli kmetije. Določena nadstropja bodo namenjena izključno kmetovanju. Tudi terase in strehe nebotičnikov bodo zelene in pogozdene. Na drevesih bodo lahko živele živali, ptice pa gnezdile v krošnjah dreves. Živalim in rastlinam bodo povrnili življenjski prostor. Zelene površine na stavbah bodo izboljšale vlažnost in hladile stavbe. Gozd pa bo vsrkal prašne delce in izboljšal zrak.

 

Stavbe bodo samooskrbne in bodo same proizvedle toliko energije kot jo bodo porabile. V fasade stavb bodo vgrajene solarne plošče, ki bodo zbirale sončno energijo ter osvetljevale stavbo. 

 

Voda in vsi odpadki bodo reciklirani in ponovno uporabljeni. Vodni viri bodo zavarovani, urejeni bodo sistemi za zajemanje, čiščenje in ponovno rabo vode. Hrana bo pridelana in porabljena lokalno.

 

Ljudje se bodo prevažali v glavnem s hitrimi vlaki in brezpilotnimi letalniki, ki bodo cenovno dostopni vsem. Osebni avtomobili na cesti bodo v skupni rabi. Ljudje jih bodo priklicali in plačali prek aplikacije. Več bo prostora za pešce in kolesarje. Ljudje bodo delali v istem mestu, kjer bodo živeli, zato bodo lahko večino vsakdanjih opravil opravili peš ali s kolesom. Zato bo manj izpušnih plinov.

 

Kitajska vizija mest prihodnosti mi je zelo všeč, saj je prilagojena naravi. Mesta bodo  postala del gozda in narave. Živali in rastline bodo imele možnost skupnega bivanja z ljudmi, ljudje pa bodo imeli boljši zrak in lepše okolje.

 

Upam, da se bodo vse države odločile za gradnjo takšnih gozdnih mest, da bomo ohranili Zemljo čisto in da bo na njej možno življenje tudi v prihodnosti.

 

Vem da znanstveniki pripravljajo plan B, da bi lahko odšli Zemljani v vesolje in kolonizirali druge planete, v primeru če bi se Zemlji kaj zgodilo. Vendar tudi če nam uspe ustvariti tako tehnologijo, in bomo nekoč res prisiljeni zapustiti naš planet, bomo soočeni z radioaktivnim sevanjem v vesolju, potovanjem v breztežnosti, drugačno hrano in počutjem v času potovanja, po morebitnem pristanku na drugem planetu pa z drugačnim okoljem, atmosfero in hrano. Ne bo več modrega morja, gora in zelenih gozdov, ki smo jih navajeni. Močno bomo pogrešali ta naš mali modri planet, na katerem živimo in ki mu pravimo dom. Zato ga moramo ohraniti čistega in zdravega, dokler je to le možno, ker lepšega ne bomo našli nikjer.

Naš planet je bil v daljni preteklosti kamnita pušča. Pred približno milijardo let se je površje začelo spreminjati v prst. Takrat so se pojavili nenavadni organizmi, ki so se hranili z minerali v kamnih in skalah. Izločali so kislino, ki je razžirala trd material. Pravzaprav so jedli kamne in jih spreminjali v zemljo.  S tem je bil omogočen razvoj prvih kopenskih rastlin. Ti organizmi so živeli na rastlinah ali celo v njih. Tako so rastlinam omogočili dotok mineralnih snovi, ko rastline še niso imele korenin. Že te, prve rastline, so izločale kisik, ki je nujen za življenje. Torej, nenavadni organizmi, so bili ključni pri razvoju življenja. Nenavadni organizmi so glive. Glive imajo še danes sposobnost spreminjati kamne v prst in organske odpadke v hrano. 

Brez gliv ne bi bilo življenja na zemlji. Gliv je na svetu 10x več kot vseh rastlinskih vrst. Živijo lahko v našem telesu, na površini lista, v prebavnem traktu krave, na izvirih, ledenikih, puščavah in celo pod morsko gladino. Glive so rje, ki okužijo rastline, kvasovke, ki povzročajo alkoholno vrenje, plesni na ostankih hrane, gobe…

Spadajo v samostojno kraljestvo živih bitij. Imajo nekaj značilnosti rastlin in nekaj značilnosti od živali. 

Glive hrano najdejo v okolici. Nimajo sposobnosti opravljanja fotosinteze. Imajo preprosto telo. Nimajo organov ali tkiv. Lahko rastejo. Največjo glivo na svetu so odkrili v ZDA. Strokovnjaki ocenjujejo, da pokriva površino najmanj 9 kvadratnih kilometrov. Glive so največji organizmi na svetu. Obstaja ogromno vrst gliv.

Lesne glive povzročajo trohnobo. Trohnenje je dolgotrajen proces in nujen za življenje. Starejše rastline propadejo, zrastejo pa nove.

Sposobnost gliv je tudi ta, da lahko umetne materiale (plastika) razkrajajo in povzročajo erozijo betona. Uporabljajo jih tudi za izdelavo zdravil.

(SEVEN WORLDS, ONE PLANET)

Ogledala sem si dokumentarni film, ki govori o ekosistemu na Antarktiki. Tam so življenjski pogoji neizprosni in prihodnost negotova, kar se še povečuje zaradi globalnega segrevanja. Kljub temu pa se je številnim organizmom tem klimatskim razmeram uspelo prilagoditi.

Najbolj so me ganili ptiči albatrosi, saj menim, da v svojem življenju še nikoli nisem slišala za bolj zanimivo vrsto ptičev. Vsak ptičji par izvali zgolj enega mladička na dve leti. Sivoglave potomce teh edinstvenih ptic sprva izmenično v varnem gnezdu ščitijo starši in jim iz Južnega oceana prinašajo hrano. Pri tem nežno kljunčkanje staršev z mladičkom povečuje njihovo povezanost.

S tem, ko mladič raste, raste tudi njegov apetit, zato se mora drugi starš odpraviti po hrano, še preden se prvi vrne. To so najtežji in odločilni življenjski trenutki za črnokljunega mladiča. Na Antarktiki so vetrovi vedno bolj pogosti in močni, zato mladičke pogosto odpihne iz njihovih gnezd. Zunaj gnezda na mrazu lahko preživijo le nekaj ur.

Ko se starš vrne in opazi prazno gnezdo, misli, da mladiček, ki leži na tleh ob gnezdu, ni njegov. Te ptice ne prepoznajo svojih mladičkov po vonju, čivkanju ali izgledu, temveč po postavitvi gnezda v koloniji. Edina možnost, da starš prepozna svojega mladička, je, da ta spleza nazaj v gnezdo. Seveda pa je to za majhnega mladička velik zalogaj. Če mladičku uspe prilesti v gnezdo nazaj pod topla krila staršev, je rešen.

Naučila sem se, da ne le zaradi naravnega izbora, temveč tudi zaradi brutalnih pogojev, za katere je odgovoren tudi človek, se je število albatrosov v zadnjih 15 letih razpolovilo. Na žalost so na robu izumrtja.

Sredi zime besnijo vzdolž obale Kanade in ZDA snežni viharji. Temperatura se pusti pod ničlo, vetrovi pihajo s hitrostjo 240 km/h. Neurje nasuje v Britanski Kolumbiji, provinci v JZ delu Kanade tudi do 12 m snega. Ko se vihar umiri, skriva številne nevarnosti. Temperatura se dvigne nad ničlo in posledice so za živali smrtno nevarne. Na grebenih sneg ustvari 7,5m dolge previse. Če je temperatura dlje časa nad ničlo, nanosi snega postanejo krhki in na deset tisoče ton snega spolzi po pobočju v s hitrostjo do 130 km/h. Vreme se spreminja in plazovi so vse večji in ostrejše zime terjajo vse več življenj v naravi. 

Na Antarktičnem polotoku se je temperatura zraka v zadnjih 50 letih dvignila za 15 °C. Oslovski pingvini, za razliko cesarskih pingvinov, ljubijo toplejšo vodo. Ta topi sneg in na skalno obalo pride gnezdit na tisoče pingvinov. Voda je bogata s hrano, zato ima večina pingvinov dva mladiča. Mladiči so različnih starosti. Ko gredo prvič v vodo, je za mnoge tudi zadnjič. Topla voda je primerna za oslovske pingvine, vendar je tudi nevarna. Spremenljivo arktično podnebje poleti razmere naglo poslabša. Močna poletna neurja nosijo na obalo odlomljene kose ledu. Pot koloniji pingvinov je prekinjena. Mnogi mladiči, ki so še šibki, se morajo prebiti skozi labirinte plavajočega ledu. Mnogi ne zmorejo. Zaostanejo in počivajo, kjer je to zelo nevarno. Postanejo plen morskega leoparda, ki ima v tem času tu veliko hrane. Zaostale in šibke pingvine lovi 3,5 m dolg lovec. Boj med pingvini in plenilcem spremlja s kopnega cela kolonija pingvinov. Nekateri uspe, večina zaostalih pa boj za obstanek izgubi. Narava omogoči preživetje najmočnejših. 

Na TV programu National Geografic Wild sem si ogledala film Gospodarji ledu, ki je že bil posvečen svetovnemu dnevu Zemlje. Glavna tema letošnjega dneva so podnebni ukrepi. Za globalne spremembe podnebja so v največji meri krivi toplogredni plini. Svetovni dan Zemlje obeležujemo že 50 let zapored. Ob tej priložnosti že lahko zasledimo podatke Statističnega urada republike o prisotnosti toplogrednih plinov v ozračju, ki so glavni razlog podnebnih sprememb. V obdobju od leta 2008 do 2017 se je skupna količina toplogrednih plinov v EU zmanjšala za 13,5%, količina na prebivalca  pa za 15, 3%. Čeprav so številke majhne, kažejo, da smo na pravi poti.