Bil je žrtev posesivnega očeta Hermana II., ki mu ni bilo žal žrtvovati sina za dosego svojih ambicioznih političnih načrtov. Že Herman I. je s preudarno družinsko politiko razširil sorodstvene vezi, svoj vpliv pa je s porokami širil tudi Herman II. Tako je prvorojenca Friderika II. prisilil najprej v zaroko (l. 1388) in nato še v poroko (ok. 1406) z Elizabeto Frankopansko, ki je Celjskim poleg bogate bale 20.000 zlatih goldinarjev prinesla tudi vez z eno najbogatejših in najvplivnejših hrvaških rodbin. Vendar pa Friderik II v zakonu ni bil srečen. Razbrzdan in uživanja željan je postal očetu pravo nasprotje, in njun odnos se je kmalu prevesil v odkrito sovraštvo. Posebno še po tem, ko se je Friderik II. zaljubil v  Veroniko Deseniško.

 

Po legendi je nekdaj davno na tem prostoru vladal mogočni ban grof Herman II Celjski. Njegov mladi sin Friderik se je med ježo po očetovem posestvu zagledal v nežno zlatolaso lepotico Veroniko. Med Veroniko in Friderikom je vzplamtela vzajemna ljubezen, ki ni bila po volji staremu Hermanu. Kljub njegovemu nasprotovanju sta Friderik in Veronika pobegnila v dvorec Fridrihštajn blizu Kočevja v Sloveniji, kjer sta se na skrivaj poročila. Stari grof Herman je hitro izvedel za njuno poroko ter za njima poslal vojsko z naročilom, naj ujamejo ljubimca. Frideriku je uspelo rešiti Veroniko iz dvorca in pobegnila je preko Gorskega Kotarja in Kalnika do vasice Sveta Margita. Friderika so očetovi vojaki ujeli in zaprli v Celjski grad v stolp, ozek in visok okoli 23 metrov. Tu je bil zaprt več kot štiri leta. Od tedaj se ta stolp imenuje Friderikov stolp. Veroniko so Hermanovi vojaki zaprli v Veliki Tabor. Herman je nesrečno Veroniko obtožil, da je coprnica, ki je zapeljala njegovega sina. Organizirali so sojenje, ki je trajalo polna dva dni. Na predvečer drugega dne so sodniki izjavili: „Gospod ban! Pri tem dekletu ni najti nobene krivde, kaj šele zločina. Goji samo veliko ljubezen do vašega sina Friderika. Ampak, presvetli ban, ljubezen nikoli ni bila greh, kaj šele zločin. Ljubezen je ena od najlepših človeških vrlin! S tem je naše delo, presvetli ban, končano.“ Kljub sodbi je grof Herman, takoj ko so se sodniki odpravili proti izhodu, naročil poveljniku gradu, naj ubije Veroniko. Na dvorišče Velikega Tabora so postavili leseno posodo polno vode in v njej utopili Veroniko. Njeno mrtvo telo so vzidali v zid, ki spaja peterokotni stolp z vhodom v grad. Kljub temu se še danes, posebej v dolgih zimskih nočeh, v Velikem Taboru ob zavijanju vetra sliši ihtenje nesrečne Veronike …

Godine 1433. oženio se Katarinom, kćerkom srpskog despota Đurađa Brankovića, čime je nastojao ojačati položaj obitelji na Balkanu. Godine 1436. kralj Žigmund je proglasio Fridrika II. i njegova sina Ulrika II. nasljednim knezovima Svetog Rimskog Carstva. U sukobu s Talovcima oko banske časti i prvenstva u Hrvatskoj, Ulrik se koristi tada važnom utvrdom Medvedgradom koju je stekao nakon izumiranja Albena.

Podupirao je pravo na nasljedstvo Albrechtove udovice Elizabete i njihovog sina Ladislava Posmrčeta. Nakon smrti Matka Talovca, preuzima 1445. godine banstvo Slavonije, što mu omogućuje stjecanje utjecaja nad Zagrebom. U borbi za vlast u kraljevstvu, Ulrik se sukobio s moćnom mađarskom obitelji Hunjadi, a neprijateljstvo je privremeno stišano brakom Ulrikove kćeri Elizabete i Hunjadijevog mlađeg sina Matije.^[1]

Godine 1456. knez Ulrik II. postao je namjesnikom Ugarske, no iste ga je godine ubio Ladislav Hunjadi u Beogradu