Na Klancu stoji hiša tiha, 
spomin na čase, ki jih več ni. 
V njej se je rodila beseda vzvišena, 
Cankarjev duh tam še zmeraj živi. 

Koča je zgorela – ostal je prah, 
po hlevih in sencah so dom iskali. 
A spomin se vrača v vsak stari prag, 
kjer so sanje v revščini klile in vstajali. 

Črna kuhinja, kamra, hiša – 
vse pripoveduje zgodbo družine. 
Krojaška delavnica še zdaj diha 
s trudom očeta in dnevi brez miline. 

Predmeti šepetajo iz tistih dni, 
ko revščina je sedela za mizo. 
A v tej preprostosti žari luč v temi – 
življenje, ki je rodilo umetniško vizijo. 

Na vrhu klanca se sveti bela, 
kot nevesta med sončnimi griči. 
Sveta Trojica v nebo se dviga cela, 
"kraljica vrhniška" v pesnikovih vižicah tiči. 

Osemindvajsetkrat jo je klical z dušo, 
v črticah, povestih – z ljubeznijo žarečo. 
Ni le zid, temveč svetla je muza, 
nasprotje doline, močvirja, temačo. 

Pogled z nje se širi v tihoto barja, 
do Krima, do Žalostne gore. 
Tam, kjer duša med svetovi hodi, 
in otroštvo še vedno srce ogreje. 

V belem miru stoji kot simbol vere, 
kot pribežališče med svetom in bridkostjo. 
Cankar jo nosil je skozi čase – iskrene – 
kot svetlo luč v večerni senci zvesto. 

Pod mostom, kjer Ljubljanica žubori, 
je stala šola brez klopi in zidu. 
Tam sem spoznal, kar knjiga ne govori – 
življenje samo me je učilo v blatu in slogu. 

Otroci smo v vodi iskali svet, 
iz mulja vlekli zaklade skrivnosti. 
V igri in smehu brez učnega red’, 
sem pil učenost resnične modrosti. 

Ko sem za znanjem šel predaleč v globine, 
jahal sem konja iz sanj, zelen in tih. 
Sonce me vleklo je kvišku z višine, 
a roka življenja me zalučala na prod v krik. 

Jurčev hlapec me je rešil tedaj, 
in če kdo moje poti danes obsoja, 
naj njega vpraša, zakaj še diham zdaj – 
on me je potisnil v življenje brez kroja. 

V Sv. Pavlu sem začel korak, 
tam krst in vera sta domovala. 
Ministrant z otroškim obrazom blag, 
v cerkvi je duša prva hrepenenja spoznavala. 

Spomini topli, a z njimi senca, 
spoštovanje, a tudi graja. 
Ob oltarju čista je bila želja, 
v črticah pa kritika že vzklija. 

Ob cerkvi je stal lokal tih, 
možje s šnopcem so dan začenjali. 
Duhovnost se mešala je z žalostjo njih, 
bedo so v pijači utapljali. 

Bil sem ministrant – iskreno molil, 
a srce je kmalu razpelo boj: 
cerkev upanje, a svet me je sklonil – 
bližina krčme je odmevala v meni znoj. 

V hiši tihi, v letu pozabljenem, 
je stari oče zadnji dih izdihnil. 
Od leve strani je bil vhod v ta dom, 
kjer dež je jokal, ko je mrak se zgrnil. 

Prvič sem smrt uzrl – brez groze, 
le kot nadlego, nekaj tujega, tih’ga. 
Stari oče je ležal, brez moči in poze, 
a z mrtvo roko še v sanje segal iz bližnjega. 

Zoprno mi je bilo to telo brez glasu, 
koščen prst, ki misli moti in predrami. 
Vse v hiši je še dihalo po njem – v znoju, 
in jaz sem begal v dežju, brez mame in mami. 

Tiha je smrt, kot dekla božja gre, 
ne kliče, ne joka, le vzame ti čas. 
Spoznal sem jo prezgodaj – skozi oči brez igre, 
kot senco, ki se je zarila v moj obraz. 

SKODELICA KAVE 

V mladosti sem grešil brez mere, 
pozabljal sem ljubeče roke. 
Med vsemi krivicami, vere, 
najbolj me pečejo mamine oči mokre. 

Na obisk je mati prišla tiho, 
v torbi je skrb skrbno nosila. 
Izročila mi je kavo – čisto, 
a srce moje jo je zavrnilo s silo. 

Sram me je bil njenih cunj strganih, 
svojih znancev in njihove sodbe. 
Obrnil sem obraz med ljudi praznih, 
ne čuteč topline njene dobrote. 

Zdaj spomin kot žerjavica žge, 
skodelica kave, ljubezen brez glasu. 
Obžalovanje nikdar ne neha boleti me – 
mamina daritev v tišini brez odmevu.