Mati Tereza

 Pablo Casals

Dve semeni sta ležali v plodni zemlji.

Prvo je reklo: »Rado bi zraslo! Rado bi pognalo svoje korenine globoko predse v zemljo in potisnilo poganjke skozi zemeljsko skorjo nad sabo… Hočem pognati svoje nežne popke kot prapore in naznaniti prihod pomladi… Hočem čutiti toploto sonca na cvetu in blagoslov jutranje rose na svojih listkih!« In tako je raslo.

Drugo seme pa je reklo: »Bojim se. Če poženem korenine globoko v tla, ne vem, kaj me čaka v tem. Če si izborim pot skozi trdo prst nad sabo, si pri tem lahko poškodujem popke in jih bodo skušali požreti polži. In če razprem cvetove, me bo otrok izpulil iz tal. Ne, zame je bolje, da počakam, dokler ne bo varno.« In tako je čakalo.

Domača kokoš je brskala okoli in v pomladnih tleh iskala hrano. Našla je drugo seme in ga hitro pozobala.

Morala zgodbe?

Tiste, ki zavračajo tveganje in razvoj, požre življenje.         

                                                                                                                              P. H.

Osnovna razlika med navadnim človekom in bojevnikom je ta, da bojevnik jemlje vse kot izziv, navaden človek pa kot blagoslov ali prekletstvo.  /  The fundamental difference between an ordinary person and a warrior is that a warrior takes everything as a challenge, while an ordinary person takes it as a blessing or a curse.   

                                                                                                                              Don Juan

Podrobnosti sem pozabila, bistva ne.

Ob rokavu reke v Afriki se je čez stoletja razvila čudovita vasica. Na izredno rodovitnem nabrežju rokava so prebivalci gojili sadje in zelenjavo, ohranjali in častili svojo tradicijo, vzgajali otroke; nakar se je pojavila bogata korporacija, ki se je ukvarjala z izvozom sadja in zelenjavo v Evropo, in počasi od prebivalcev odkupovala zemljo, gradila objekte. V imenu napredka. Ljudje so bili razdvojeni, eni navdušeni, ker napredek in svež kapital prinese službe, dobrine. Drugi so se bali izgub, posledic, opustošenja, posledic nove kulture, ki se je vsiljevala med ljudi, otroke.

Leta so minevala, novi večinoma monokulturni nasadi so uspevali. Pridelale in izvozile so se ogromne količine sadja in zelenjave, večinoma v Evropo. V Evropo je zapakirana v sadju in zelenjavi, odhajala tudi velikanska količina vlage, ki bi morala ostati ob rokavu. Rokav se je vedno bolj vztrajno sušil, dokler ni zmanjkalo vode za namakanje nasadov. Pričeli so črpati fosilne zaloge vode, kar je bil svojevrstni kriminal. Na koncu nam je profesor pokazal fotografije, nastale desetletja kasneje, ostali so ogromni zapuščeni in propadajoče se objekti, od nekdanjega rokava so ostale žalostne sledi. Povedal je, da so prvotni prebivalci izgubili ali razdvojeni opustili tradicionalne običaje. Večinoma so se z naraščanjem suše odselili. Izgubili so pogoje za življenje in predvsem sami sebe.

Za konec je profesor, precej pred nastankom begunske krize, s tihim in zamišljenim glasom rekel: »prišli bodo po svojo vodo«.

Kdaj se bomo ljudje zavedali, da denarja ne moremo jesti?

Želim si, da bi stremeli in si prizadevali k družbi, ki bi znala in zmogla zaščititi naravo in človeka, zaščititi fosilne vire, se zoperstaviti lobijem, ter se boriti za trajnostni razvoj in turizem, ki ne prinaša opustošenja.

Metka Carli

SENCE NOČI

A slišiš te tihe stopinje,

ki se bojijo zaspat,

te čudne strahove v temi,

ki me prebudijo ko je hladen zrak.

Vedno pridejo takrat,

ko sonce zaide in luna pozdravi

vsak moj korak.

Ko zvezde na nebu zasijejo

v temno noč in solze spolzijo na mojo dlan,

nasmeh na obrazu zamrzne in srce otrdi,

Pa vendar vem, da nekje je moja sreča

in to si TI.

SKUPAJ

Lahko bi ti pripovedovala o gradovih v oblakih,

lahko bi ti lagala o skritih željah,

lahko bi ti zaupala svojo srečo

in ti dejala, da nič ni večno.

Tako pa skupaj s tabo stopam po poti,

ki je skrivnostna kot ti,

skupaj s tabo hrepenim po radostih,

ki v najinih srcih tli.

Skupaj občudujeva najino srečo,

skupaj zreva v isto nebo,

skupaj z roko v roki,

se nasmihava ljubezni, ki v naju gori.

NOČ

Prišla je po tiho,

kot meglica sredi noči,

sapa je zapihala

in ji dala moči.

Nič ji ne pojasnjuje,

ne pojenjuje,

le ljubezni si tihe želi.

Tišina ki reže temo,

ji od daleč maha v slovo.

Žareča luna pa ji pove,

da ljubezen je tista,

ki verjeti ji smé.

ODHOD

Pogled zazrt v daljavo

pripravljen na ponovno spravo,

tiho jo drži za roke,

s stiskom ji pove.

Da lahko gre tja,

kjer biva mavrica,

kjer strast je in bolečina

kjer skriva se njena veličina.

Prav tiho je odšla,

čisto nič osamljena,

s soncem obsijana

se je v večnost podala.

Skozi solzenja, cvetenja, zorenja,
na severni in na južni tečaj,
v dolino solz in na goro vstajenja
in zmeraj znova k sebi nazaj.

Dober dan, tisoč možnosti in dolžnosti,
dober dan, posvečena norosti,
dober dan, mila ptica mladosti
in tvoja pesem – dar in svetosti.

Dober dan, življenje! Silno in milo.
Kot na praznik prihajam v tvoj hram
in ti šepetam na uho besedilo
zaljubljenih: “Rad te imam!”
Dober dan.

Dober dan, življenje,
dober dan.
Življenje, dober dan,
dober dan.

Izvajalec: Ditka
Avtor besedila: Tone Pavček

"Starejša gospa hodi po robu ceste. V vsaki roki drži dve težki vrečki iz bližnje trgovine. Po poti se večkrat ustavi, saj je zalogaj prevelik zanjo.

Mimo nje se na kolesu pelje mladostnik. Zelo spretno brezročno krmili kolo in raziskuje svoj pametni telefon.

Gospa mu je napoti. Zaradi nasproti vozečega vozila jo skoraj oplazi, vendar ga spretnost mladosti ne odvrne od gledanja v ekran. Če bi kasneje poročal o dogodku, v zgodbi ne bi bilo gospe z vrečkami. Ni je videl.

Precej zadaj za gospo se hitro približuje drug mladostnik, roke ima v žepih. Dohiti gospo in jo pozdravi. Na hitro poklepetata, očitno je, da ga gospa ne pozna. A skorajšen nasmeh na obrazih obeh priča o tem, da mu gospa popolnoma zaupa. Fant prime obe vrečki in hodi ob gospe. Pospremi jo do njenega doma in ji vrečke odloži pred vhod hiše. Še vedno sta oba nasmejana.

Koliko točk dobi za to fant?
Nič.

Kdo je to opazil?
Nihče.

Kam se to šteje?
Nikamor.

Skupino otrok peljem na sladoled. Le en od njih reče: »Hvala vam.«

Kdo je to?

Tihi deček iz ozadja, garač za ocene. Njegovo vloženo delo ni nikoli poplačano s pravimi točkami. Verjetno še dolgo ne bo. Lahko točke na ocenjevanju znanja kaj povejo o njegovem srcu?

Nič.

Vesel je za vsako trojko. Pravi, da bo vozil vlak. To pove z ogromnim nasmehom, vidim mu v dno duše. Nekdo, da mu je svetoval, da bi bil dober medicinski brat, ampak da mogoče ne bo mogel zbrati dovolj točk za pravo šolo.

Pritrdim mu na prvi del, da bi bil odličen medicinski brat. Bolj empatične otroške duše še nisem spoznala. Povem mu, da bi bil idealen za oddelek z novorojenčki in svežimi mamicami. Vpraša me, zakaj. Povem mu, da zato, ker tam potrebujejo samo iskreno ljubezen, ki jo nosi v srcu in jo zna deliti z drugimi. Za to niso potrebne nobene točke.

Zdaj že odrasel moški, ne dolgo nazaj fant. Veliki dobrodušni velikan. Večji od samega sebe, spotikajoč se ob vse dele svojega odraščajočega telesa.
Ujet v sistemu izobraževanja, ki slabo razume takšne s presežkom energije, nespretne v socialnih veščinah. Konflikti s sovrstniki, tudi pretepi. Dobi oznako nevarnega in agresivnega učenca.
Rojen za vzgojitelja. Mlajše učence na pohodih drži za roke. Kot Piko dinozaver v mojem kabinetu na tleh zavzame ves prostor in se igra z njimi s kockami.

Obožujejo ga. Odlično se izkaže tudi pri skupnem sobivanju v vrtcu. Z malčki ravna kot mačka s svojimi mladički – nežno, a z odločno mejo tolerantnosti.

Dela danes v vrtcu?
Ne.

Ni bilo dovolj točk.

Življenje piše drugačne točkovnike. Otroci hrepenijo po pogovorih, pogajanjih, jasnih mejah, spregledanih drobnih napakah, dotikih in objemih. Po pravih človeških zgodbah.
​
Ocene in točke so na papirju.
Papir prenese vse.
Vaš otrok pa je iz mesa in krvi.
In njegovo srce lahko tudi boli."

VIR ZGODBE: https://katarinakesicdimic.com/blog/archives/06-2023

Avtorica: Katarina Kesič DImic

"V iskanju spoštovanja

Živimo v času splošne nestrpnosti. Ljudje se tudi za malenkosti razburjajo in postanejo napadalni. Na cesti, v trgovini, v čakalnih vrstah … Pogosto gre za držo, ki traja že pol življenja. V ozadju deluje kronična podhranjenost v odnosih, za občutek neupoštevanosti, zaradi česar se nam zdi VSE narobe. Doživljanje nespoštovanja razjeda korenine našega zdravja, odnosov, dela.

Naš čas žal podpihuje tesnobno pomanjkanje, medsebojno napadalnost in razbeljeno ozračje.

Ko se naučimo v sebi prepoznavati občutek neupoštevanosti in ga popeljati v preobrazbo, se začne veliko olajšanje. Odpre se pot moči, potem pa miru za nas in za tiste ob nas.

Zato iščimo prostor, kjer se bomo učili biti kos temu poraznemu vzdušju, kadar nas obkoli, doma ali drugje.

Iščimo blagor srečevanja in dejanja, ki nam dajejo občutek, da spoštujemo in da smo spoštovani, upoštevani.

Vabljeni v branje naših knjig in na naše seminarje, da bomo s skupnimi močmi negovali najboljše v sebi in drugih, se naužili časti, ki jo človeško bitje tako potrebuje.

Notranje dostojanstvo je dragocen, občutljiv svet, ki se zlahka izčrpa ali podivja. In živi od najmanjših, drobnih dejanj.

Svet je potreben počaščenih ljudi, ki imajo kaj dati."

Tako se je meni zgodilo to jesen. Kljub temu, da se je poletje bližalo koncu, so bili dnevi še sončni in vroči. Ker sem že bila na dopustu (pravzaprav na dveh :)), stanje na računu ni bilo ravno zavidanja vredno, želja po oddihu na morju pa takooo velika. In gledam gledam te ponudbe, mika me, že čutim, vonjam ta čudovit morski zrak ... Me vpraša sin, čemu sem tako zamišljena in mu zaupam svojo željo. Nemudoma mi nakaže potrebni znesek denarja in reče: mami, le pojdi, pa zelo lepo se imej!

A najdragocenejše so knjige s tovrstnim posvetilom 🥰❤️ Bila je še majhna deklica, ko mi je za rojstni dan podarila knjigo in točno je vedela, kakšen žanr izbrati.

Ob prejemu tako lepega, pozornega darilca se zdi, da je bila vzgoja uspešna in da je ljubezen, podarjena otrokom, naletela na plodna tla in zasejala seme doživljenjske ljubezni in temelj za srečno življenje.

Ena izmed nalog, ki sem jo prevzela, je bila predstavitev države Slovenije, malo s turističnega vidika, malo geografsko, malo o kulinariki, o običajih saj si predstavljate :) Pripravila sem si PWP, natrenirala ne preveč izjemno angleščino in bila v strahu, kako bom to izpeljala. Na vrsti sem bila tretji ali četrti dan, ne spomnim se več čisto natančno.

Pred tem smo obravnavali strokovno tematiko, govorili o izobraževanju, o vključevanju ranljivih skupin v izobraževalne procese, o specifiki obeh držav in sorodno. Opazila sem, da je naše okrogle mize obiskovalo tudi dosti slepih in slabovidnih ljudi.

In veste kaj. Ko sem imela predstavitev Slovenije, so prišli čisto vsi, tudi slednji. Ko sem jih videla sedeti v prvih vrstah, sem dobila solzne oči, glas se mi je tresel. Potrudila sem se, da sem čim bolj nazorno in slikovito predstavila našo državo, da bi vsem, ki niso mogli videli čudovitih slik naše Slovenije vsaj malo pričarala čarobnost. Ob zaključku so me objemali in se mi zahvaljevali.

Ko sem povprašala sodelavko s Švedske, kako to, da so se odločili priti, mi je dejala: iz spoštovanja do vas!

Tega dne ne bom nikoli pozabila.

Samo da je redno in vsak dan.

Petra Škarja

Po službi sem šla v trgovino po nekaj osnovnih stvari. Dan ni bil nič posebnega. Ko sem stala v vrsti pri blagajni, sem opazila starejšega gospoda pred mano. Imel je le nekaj stvari v košarici, pa je začel nekaj iskati po žepih. Manjkalo mu je manj kot evro.

Nihče ni rekel nič. »Gospod, bom jaz dodala. Ni problema.«

Samo pogledal me je. Blagajničarka je pokimala, on pa je samo tiho rekel hvala. Ko je odhajal, se je še enkrat obrnil in mi pomahal. Saj ne gre za teh nekaj centov. Gre za to, da si ljudje včasih samo želimo, da nas kdo opazi in ne presodi takoj.

Ne gre vedno za velike stvari. Včasih je dovolj le tiho poslušanje in iskreno zaupanje v njune besede. Prav takrat rasteta, se krepita in začneta verjeti vase.

Na koncu niso leta življenja,
ki štejejo, ampak dejstvo,
koliko življenja je bilo v teh letih. 

Abraham Lincoln

“Mami pridi pogledat!”