Algoritmi so v okolju digitalnih medijev zelo razširjeni in pomembno vplivajo na izbor vsebin, do katerih posameznik v tem okolju dostopa. Najpogosteje algoritmi vsebino priporočajo (npr. predlogi na YouTubu) ali filtrirajo (npr. vir novic na Twitterju ali Facebooku). Med brskanjem po spletu namreč puščamo svojo digitalno sled, kar s pridom izkoriščajo algoritmi. Kritično mišljenje je ključni del medijske pismenosti. Posameznikova sposobnost kritičnega razmišljanja o informacijah, s katerimi se srečuje v digitalnem in nedigitalnem okolju, vpliva na njegovo sposobnost presojanja zanesljivosti in verodostojnosti teh informacij. 

Prav poseben izziv sodobnega časa pa predstavlja tudi dejstvo, da algoritmi širijo dezinformacije in druge oblike lažnih ali zavajajočih vsebin. Te so običajno bolj zanimive, provokativne ali šokantne ter pri uporabnikih sprožajo večji čustveni odziv kot resnica. Komercialni interesi ponudnikov zato pomembno vplivajo na to, da strojno učeči se algoritmi kot vsebino, ki spodbudi višjo stopnjo angažiranosti uporabnikov, torej je večkrat deljena, všečkana in videna, posledično pa prinaša večji dobiček. Pri širjenju tovrstnih vsebin pa ne gre zgolj za komercialne interese. Medijsko bolj pismeni in vešči ljudje lahko namreč z algoritmi tudi proaktivno manipulirajo, in sicer tako da z usklajenim delovanjem (npr. s komentiranjem ali deljenjem) povečajo razširjenost oz. doseg določene vsebine in poskušajo vplivati na vedenje svojih sledilcev.

Upravljavci algoritmov so se dolgo časa otepali kakršnekoli odgovornosti za objavljene vsebine, saj naj bi bile njihove platforme le orodje, ki ga vsakdo uporablja na lastno odgovornost. Ta odnos se je spremenil šele, ko se je pripetilo nekaj odmevnih dogodkov, v katerih so prav družbena omrežja imela pomembno negativno vlogo. Brexit, izvolitev Trumpa, napad na ameriški Kapitol in širjenje dezinformacij o covidu-19 so le najočitnejši primeri, zaradi katerih lastniki platform niso mogli več zanikati, da njihove storitve nimajo škodljivih posledic za družbo.