Ravno analiza DNK-ja je pokazala, da je sodobni človek bogatejši za še enega prednika in da je družinsko drevo očitno še bolj zapleteno, kot so mislili do zdaj. 

Lansko prelomno

Prvič so Turki vpadli na ozemlje današnje Slovenije 9. oktobra leta 1408 ko so vpadli v Belo krajino in izropali okolico Metlike. To je poročal Janez Vajkard Valvasor.^[1][2][3] Vpadi so trajali približno 200 let. Ko so Turki zavzeli Bizantinsko cesarstvo in še Bosno, so njihovi vpadi preko Hrvaške v današnjo Slovenijo sledili vsako leto. Najbolj so trpeli ljudje na Kočevskem, Krasu in Beli krajini. Turški vpadi pa so se leta 1593 z veliko zmago notranjeavstrijskih in hrvaških čet nad Turki pri Sisku končali.

Prvi turški vpadi v Slovenijo so bili roparski pohodi. Turki so požigali vasi, pobijali ljudi, mlade fante so ugrabili ter jih vzgojili v janičarje, ostale ljudi, ki so bili dovolj močni, so odpeljali v suženjstvo, kradli so živino ter pridelke, denar ter se s plenom vrnili v takratno Osmansko carstvo. Med izhodišča vpadov je spadala tudi Bosna, ki so jo osvojili Turki.

Prvi kralj, ki je združil vsa frankovska plemena, prenesel oblast s plemenskih poglavarjev na enega samega vladarja in zagotovil, da je postal kraljevski položaj deden,^[2] je bil Klodvik I. iz Merovinške dinastije, kronan leta 496. Še isto leto je kot prvi frankovski vladar, verjetno na zahtevo svoje žene Klotilde, prestopil v katoliško vero,^[3] s čimer je pridobil naklonjenost katoliških Vizigotov in rimskega papeža. Do svoje smrti leta 511 je osvojil večino nekdanje rimske Galije. 

Njegovi nasledniki Pipin Herstalski, Karel Martel, Pipin Mali, Karel Veliki in njegov sin Ludvik Pobožni so med skoraj neprekinjenimi vojnimi pohodi do sredine 9. stoletja kraljestvo zelo povečali. Največjo moč je doseglo med vladavino Karla Velikega iz Karolinške dinastije, katerega je papež Leon III. na božič leta 800 v Rimu okronal za cesarja, prvega po Romulu Avgustulu. Ob njegovi smrti leta 814 je renovatio Romani imperii - obnovljeni Rimski imperij s prestolnico v Aachnu obsegal današnjo Francijo, Beneluks, Nemčijo, Češko, Moravsko, večino Apeninskega polotoka, Korziko, Pireneje, Avstrijo, Slovenijo in Madžarsko. 

Širitev frankovske države med vlado Karla Velikega

Frankovsko dedno pravo, okoli leta 500 zapisano v Salijskem zakoniku, je določalo, da so si očetovo zapuščino razdelili njegovi živi sinovi. To je pomenilo, da je bilo Frankovsko kraljestvo ena politična enota, razdeljena na več regna – kraljestev ali podkraljestev. Najpomembnejša so bila Avstrazija, Nevstrija, Burgundija in Akvitanija. Zemljepisne meje in število kraljestev so se s časom spreminjali. 

Karlov naslednik Ludvik Pobožni je skladno s Salijskim zakonikom leta 817 objavil zakon o delitvi države Ordinatio Imperii. Leta 840 je umrl, 843 pa so si cesarstvo po Verdunski pogodbi razdelili sinovi: 

Četrti sin, Pipin I., je še pred delitvijo leta 838 umrl. 

Verdunska pogodba je dala temelj za kasnejši evropski razvoj. Iz zahodnega dela Frankovskega cesarstva je nastala Francija, iz vzhodnega pa Nemčija.